info@cco.si
Telefon040/861-017
Delovna terapija v domačem okolju
POVZETEK

Večina ljudi si želi starost preživeti v svojem domačem okolju. Starostnik, ki vse življenje preživi v svojem domu, na jesen svojega življenja težko sprejme novo bivalno okolje, če to zanj ni potrebno.

Prisotnost delovnega terapevta v skupnosti omogoča boljši vpogled v težave, s katerimi se uporabniki srečujejo na poti k zdravemu in samostojnemu življenju. Na poti k aktivnemu in kvalitetnemu staranju. Mnogo težav je v medicinskih okvirjih skrito.

Vključevanje delovnega terapevta v domače okolje bo v prihodnje pripomoglo k enakovrednemu vključevanju starejših iz domačega okolja v skupnost in družbo.

Ključne besede: delovna terapija, domače okolje, aktivnost, kakovost življenja, samostojnost starostnik

STAROST IN STARANJE

Staranje je del življenja, neizogiben proces telesnega in duševnega spreminjanja posameznika. Začne se z rojstvom in poteka skozi vse življenjsko obdobje. Človekove zmožnosti in potrebe v starosti se razlikujejo glede na zdravstveno stanje, psihofizično kondicijo in socialno, kulturni in ekonomski status. Pri oskrbi starejših je eden od temeljnih pojmov osebna zgodovina, njeno poznavanje in upoštevanje pa pogoj za sodobno humano oskrbo (Ramovš, 2003).

Pomembno vlogo pri procesu staranja ima poklicna in fizična dejavnost posameznika, starostne spremembe pa se izražajo tako na telesnem kot na duševnem področju.

V starosti se pojavijo spremembe v drži telesa in gibanja, ki postane manj funkcionalno. To lahko vodi k zmanjšani samostojnosti. Hitreje izgubljajo motorične sposobnosti, skelet postane bolj občutljiv na vsakodnevne fizične obremenitve in udarce, zato je nevarnost zlomov kosti in padcev v starosti večja.

Starajo se tudi senzorni organi. S starostjo se povečuje občutljivost na svetlobo, težave pa se pojavljajo tudi v zaznavanju barv. Oči potrebujejo dlje časa, da se prilagodijo prehodu iz svetlega prostora v temnejšega, kar tudi predstavlja nevarnost padcev.

Tipičen simptom starosti je tudi prizadet sluh, posledica tega pa večinoma naglušnost in zmanjšanje občutljivost, zlasti za visoke tone.

Z leti pa upada tudi občutljivost za okus, predvsem za slano in sladko, zato potrebujejo starejši ljudje več dišav in začimb. Šibkejši okus zmanjša poželenje po hrani in uživanje pri jedi, kar pripomore k starostnemu hujšanju. Oslabijo tudi drugi čuti, celo čut za bolečino.

S starostjo upadajo tudi kognitivne funkcije. Prizadet je neposreden spomin, govorimo o starostni demenci. Starejši ljudje so pogosto osamljeni. O osamljenosti govorimo, kadar je posameznikovo omrežje socialnih odnosov manjše ali manj zadovoljujoče, kot si želi. Oseba, ki ji primanjkuje socialnih stikov, doživlja osamljenost, ki lahko vodi v depresijo.

Torej s staranjem človeka je povezan upad – najprej nekaterih motoričnih spretnosti (položaj, gibanje, koordinacija, moč in napor, energija), nato procesnih (energija, znanje, časovna organizacija, prostor in predmeti, prilagajanje) in komunikacijskih spretnosti (odnosi, izmenjava informacij). Upad lahko ohranjamo in vzdržujemo z delovnoterapevtskimi aktivnostmi. Ohranjanje in krepitev vseh zmožnosti ob staranju je zelo odvisna od tega, kako človek svoje staranje sprejema in ga doživlja: ali si ga taji, ga jemlje kot nekaj težavnega ali ga doživlja kot življenjsko stvarnost, kateri se prilagaja in v njej odkriva nove smiselne možnosti.

Izraz »aktivno staranje« je Svetovna zdravstvena organizacija sprejela v poznih 90-ih letih prejšnjega stoletja. Koncept aktivnega staranja temelji na prepoznavanju človekovih pravic starih ljudi in na načelih Združenih narodov o neodvisnosti, udeležbi, dostojanstvu, oskrbi in samouresničevanju. Usmerja strateško načrtovanje od pristopa, »temelječega na potrebah«, k pristopu, »temelječem na pravicah«. Slednji prepoznava pravico ljudi do enakih možnosti in obravnave na vseh področjih življenja, tudi v starosti. Podpira njihovo odgovornost, da se v vseh vidikih udeležujejo skupnostnega življenja. Svetovna zdravstvena organizacija je sprejela ta izraz z namenom, da bi se ta vizija začela uresničevati. Celotna družba je odgovorna za omogočanje aktivnega staranja.

Aktivno staranje se nanaša tako na posameznike kot na prebivalstvo in na skupino. Omogoča ljudem, da uresničijo svoje možnosti za dobro telesno, socialno in duševno počutje skozi celoten tok življenja, da se udeležujejo v družbi v skladu s svojimi potrebami, željami, zmožnostmi, ter se jim zagotovi ustrezna zaščita, varnost in oskrba, ko potrebujejo pomoč. (http://www.inst-antonatrstenjaka.si/gerontologija/slovar/1028.html)

DELOVNA TERAPIJA

Delovni terapevti smo zdravstveni delavci, ki obravnavamo posameznike, katerih vsakodnevno življenje je ovirano, omejeno ali oteženo zaradi posledic poškodb, bolezni ali motenj v duševnem in telesnem razvoju ali staranja. Ukvarjamo se z različnimi problemi pri posameznikih vseh starostnih skupin. Naša vloga je, da posameznikom pomagamo, da se ponovno oz. da se vključijo v čimbolj samostojno osebno in družbeno življenje. Delovni terapevti smo na človeka usmerjeni celostno.

Posebnost delovne terapije je, da za obravnavo uporabljamo aktivnosti. Aktivnosti so medij, preko katerega osebi omogočimo tisto, kar naj bi v obravnavi dosegli – to pa je čim večja samostojnost pri opravljanju vsakodnevnih okupacij. Človek postane bolj zadovoljen, zdrav, kar pomeni večjo kvaliteto življenja.

Če sledimo kanadskemu zgledu, naj bi bil delovni terapevt ne le strokovnjak na svojem področju, temveč tudi menedžer in promotor svojega dela in poklica. Znanstvena spoznanja in praktične izkušnje, etična pravila in celosten pogled na posameznika so osnovno vodilo ravnanja delovnega terapevta pri opravljanju strokovnih nalog, in sicer izhajajoč iz strokovnega prepričanja , da je za posameznika najbolj pomembno, da je aktiven in neodvisen (Galof, 2012).

V praksi delujoči delovni terapevt se dnevno srečuje z uporabniki storitev ter njihovimi svojci. Glavni promotor delovne terapije je uporabnik, ki je vključen v proces delovnoterapevtske obravnave, če je z njo zadovoljen. V današnjem času nedvomno v ospredje stopajo zahteve po učinkovitosti, racionalnosti in zadovoljevanju želja uporabnikov. Omenjena dejstva vključuje filozofija stroke delovne terapije. Pristop, usmerjen na uporabnika, in možnost soodločanja pri izbiri okupacij in aktivnosti, ki so gradnik procesa obravnave, pa so ključ do uspešne promocije (Galof, 2012).

PODROČJA DELA DELOVNIH TERAPEVTOV

Gibalna aktivnost

S staranjem prihaja do zmanjševanja funkcionalnih sposobnosti. Da bi ostal starostnik v svojem življenju neodvisen (brez pomoči druge osebe) pri izvedbi katerih koli od osnovnih (hranjenje, transfer, oblačenje, umivanje…) in večine dnevnih aktivnosti (pospravljanje, pranje, kuhanje, nakupovanje), mora biti sposoben hoje in hoje po stopnicah. Za izvedbo omenjenih funkcij, pa potrebuje fizično moč, vzdržljivost, gibljivost in motorično sposobnost (Horvat, 2011).

Trening uporabe pripomočkov

Svojci se v času hospitalizacije obremenjujejo predvsem z zdravstvenim stanjem bolnika, redko razmišljajo in se zavedajo problemov, ki bodo nastali, ko se bo le-ta vrnil v domače okolje. Ob vrnitvi v domače okolje se pojavijo številna vprašanja, problemi, stiske. Ker pa ima na posameznika velik vpliv družina, njihova pozitivna naravnanost in podpora, je delovna terapija namenjena delu s svojci tako v smislu učenja novih veščin in znanj, učenja in treninga uporabe pripomočkov in kompenzatornih tehnik.

Kognitivne aktivnosti

Številni vitalni ljudje v poznih letih dokazujejo, da lahko naše telo in misli z redno gibalno in miselno vadbo ohranimo v optimalni kondiciji.

Z možgani je namreč tako kot z mišicami, ki ob redni uporabi ohranjajo moč in okretnost, ob zanemarjanju pa izgubijo v življenju že pridobljene sposobnosti. Možgani potrebujejo miselno vadbo, da zmorejo premagovati miselne napore. Z izvajanjem aktivnosti za urjenje spomina in pozornosti se na učinkovit način ohranjala miselna prožnost.

Prostočasovne aktivnosti

Intenzivnost prostega časa z leti upada, starejši dostikrat skozi življenje ne razvijejo interesov in spretnosti. Posledica je, da je za mnoge v starosti čas prazen in se le dolgočasijo.

Z namenom doseganja notranjega zadovoljstva, spontanosti, zavedanja lastnih sposobnosti, vključevanja v socialno mrežo, občutka produktivnosti delovni terapevti izvajajo aktivnosti prostega časa.

Delovna terapija in primarna zdravstvena dejavnost

V javni zdravstveni mreži so zdravstveni domovi in zdravstvene postaje glavni nosilci primarne zdravstvene dejavnosti. Namen primarne zdravstvene dejavnosti je zagotavljati zdravstveno oskrbo za lokalne skupnosti in ponujati različne vrste storitev za določene ciljne populacije. Delovna terapija na primarni zdravstveni ravni prispeva k preprečevanju hospitalizacije, pospešuje zgodnejši odpust bolnikov iz ustanov, v domačem okolju pa pomaga k boljšemu, samostojnejšemu in varnejšemu funkcioniranju bolnikov (Meyers, 2010).

Dejstvo je, da delovni terapevti v Sloveniji nimamo predstavnika v organizacijah, ki načrtujejo in odločajo o zdravstvenem varstvu. To prispeva k manjši prepoznavnosti in slabšemu položaju stroke. Njen interes bi bilo smiselno še močneje zastopati skozi predstavnika ali skupino delovnih terapevtov, ki bi stalno spremljala in sodelovala z akterji nacionalne zdravstvene mreže. Pomembno je jasno predstavljati koristi oz. rezultate stroke na področju preventivnega zdravstvenega varstva za vse skupine prebivalstva, varstva bolnikov na domu in pri terapevtskih obravnavah.

Kljub temu, da je vizija delovne terapije delovanje v skupnosti, večina delovnih terapevtov deluje v institucionalnem okolju (npr. bolnišnice, domovi za starejše občane) in sledijo biomedicinskemu modelu prakse (AOTA, 2005).

Postaja pa stroka vse bolj proaktivna v preventivnih dejavnostih, in izpostavlja težave izven rehabilitacijskega pristopa, npr. preventivni programi pred padci (Meyers, 2010).

Delovni terapevt v skupnosti deluje samostojno, po lastni strokovni presoji in ne po navodilih zdravnika. Delovni terapevt v bolnišničnem okolju zdravi posameznika, medtem ko v skupnosti sodeluje s svojci in širšo socialno mrežo (Fisher et all, 2007).

Razlika med obravnavo v skupnosti in obravnavo v medicinskih okvirjih (npr. bolnišnično okolje) je preprosta: obravnava v skupnosti, na domu se dogaja v človekovem realnem svetu, realnem življenju, obravnava tako postane usmerjena na uporabnika.

ZAKLJUČEK

Glavna naloga javnega zdravstva je promocija zdravja. WHO (2008) pravi, da je promocija zdravja proces opolnomočenje prebivalstva, da so sami odgovorni za svoje zdravje.

Programi zdravljenja v skupnosti, preventiva in promocija zdravja so pristopi za dosego zdravstvene oskrbe za vse v času omejenih sredstev in povišanih zahtev (WHO, 2001, ICF, 2003).

Celostna skrb za starejše bo postal izziv za vse evropske države. Preventiva je lahko najbolj koristna za tiste z visokim tveganjem za odvisnosti in invalidnosti ter ranljive starejše ljudi Ravnovesje med stroški in koristi zdravstvenega varstva bo ključni cilj za starajoče se družbe, da starejši ljudje, ki jih zdravstveni sistem podpira, ostanejo zdravi in samostojni čim dlje časa.

Z zagotavljanjem storitev delovne terapije na domu pripomoremo h krajšim ležalnim dobam v bolnišnicah in ustanovah za dolgotrajno oskrbo za bolnike, predvsem pri ljudeh po kapi, padcih, poškodbah, paliativni oskrbi (Constant et al. 2011; MacDonald 2006).

Večstranski in proaktivni pristop na primarni zdravstveni ravni (promocija zdravja) in upravljanja zdravstvenih storitev omogoča prebivalcem, da bi dobili zdravstveno oskrbo, ki jo potrebujejo, preden dosežejo stopnjo kroničnih sprememb. Delovni terapevti imamo znanja in specializacije in imamo pomembno vlogo pri zdravljenju bolezni, obvladovanju bolečine in invalidnosti.

Dokazi kažejo, da delovna terapija ponuja rešitve, ne samo za izzive, povezane z zdravjem in dobrim počutjem, temveč tudi na področju sprememb zdravstvenega sistema. Delovna terapija igra pomembno vlogo pri preoblikovanju zdravstvenega sistema, ker ponujajo praktične rešitve za vrsto problemov, od enostavnih do kompleksnih (Kate Rexe, Brenda McGibbon Lammi and Claudia von Zweck, Healthcare Quarterly Vol.16 No.1 2013).

“V našem življenju ne štejejo leta, pač pa šteje življenje v naših letih.” (Adlai E. Stevenson)

LITERATURA

1. Galof, (2012), Delovna terapija-stroka sedanjosti, Prepoznavnost delovne terapije, 1-10

2. Tomšič, (2012), Delovna terapija-stroka sedanjosti, Tveganost za padce v domačem okolju, 115-22

3. Soderback, (2009), International Handbook of Occupational Therapy Interventions,

4. Daniels, (2011), Frail elderly: Identification and Disability Prevention in Primary Care

5. Fisher, Atler, Potts, (2007): Scandinavian Journal of Occupational Therapy: Effectiveness of occupational therapy with frail community living older adults, 14:240-249

6. Meyers, (2010), Community Practice in Occupational Therapy: A guide to Serving the Community, 3-36

7. R.Ramsey, (2007), The professional expertise of community-practicing occupational therapists, 1-22, 119-135

8. Rexe, McGibbon Lammi, Von Zweck (2013), Occupational Therapy: Cost-Effective Solutions for Changing Health System Needs. Healthcare Quarterly Vol.16 No.1

9. Rexe, Lammi, von Zweck, (2012), Canadian Association of Occupational Therapy, Economic evidence of the benefits of occuaptional therapy

10. Horvat, (2011), Telesna aktivnost starostnikov

11. Tarricone, Tsouros, (2008), Home care in Europe

11. Soderback, (2009), International Handbook of Occupational Therapy Interventions

12. Tomšič, (2014), Razvoj izobraževanja skozi 50 let

13. http://www.deltera.si/katera-so-poro269ja-delovanja-delovne-terapije.html

14. http://www.inst-antonatrstenjaka.si/institut/

15. http://www.slonep.net/vodic/oskrbovana-stanovanja/oskrba-starejsih

Petra Boh, Sanja Pavlin Zakovšek